Moje pasje življenje - uvodna

Verjamem, smešno se sliši. Takšni brez psov, boste zavili z očmi ter užaljeno zamahnili z roko, če bom kakšnega izmed kosmatincev primerjala z otrokom. Zame je ločnica med človekom in živaljo zelo tanka - razlogov zakaj, trenutno ne bom razlagala, saj takšni "zmešani" že veste o čem govorim. To je približno kot čaroben občutek "biti mama", ki ga čutiš samo, če imaš otroka. Nekako tako je pri življenju s psom. Zdi se ti neumno, dokler ga sam ne izkusiš.

Potem pa se ti zmeša in ni poti nazaj.

To, o življenju s psom, mislim resno. Pozabimo na takšno, s psom v pesjaku, z občasnim sprehodom in dvema obrokoma. Govorim o 24 urah popolne simbioze živali in človeka, ko se lahko sporazumemo že z enim samim dvigom obrvi. Mimogrede naj poudarim, da sem izključno za stanovanjsko sobivanje s psom, v nasprotnem primeru psa raje nimam. Zato sem se že v ranem otroštvu poslovila od želje po samojedu. 

V vlogi pasje mame se super počutim. Sem predstavnik strožjega starša, ki skrbi za red in disciplino, medtem ko marcine najdejo potuho pri Marku. Stalnica. Tako bo tudi z otroci.

Zaradi želje po nečem bolj osebnem in subjektivnem, sem si priborila svojo rubriko "Moje pasje življenje", kjer bom lahko po mili volji pljuvala in sanjarila.