Počitnikar Snoopy

Stella na počitnicah

Domači "jackovski družbi" se je čez vikend pridružila sorodna pasja duša, ki je nora na žoge - gospodična Stella.

KUŽEK: Pasji triki - odpoklic, bam-bam, prižgi luč

Nagrajevanje je eno izmed najpomembnejših elementov učenja, saj vzbudi psu željo po raziskovanju in sodelovanju z lastnikom. Nagrada za uspešno opravljeno delo je odvisna od psa in njegovih interesov. Uporabimo lahko tako priboljške, kot tudi igrače, sprehode in vse, kar našega psa navdušuje.

Večina lastnikov se odloča za nagrado v obliki hrane, kamor spadajo kupljeni priboljški vseh barv, velikosti in okusov ter hrana iz naših hladilnikov, kot sta narezana salama ali pašteta. Nagradice morajo biti boljše od običajnega pasjega obroka in majhne, da se z njimi ne nasiti. Priporočljivo je uporabljati več različnih priboljškov, da se jih pes ne naveliča, pri čemer tiste, ki so boljši in imajo močnejši vonj, uporabljamo za težje vaje. V primeru večjega vnosa priboljškov poskrbimo, da bodo dnevni obroki manjši, brez težav lahko tudi zamenjamo en običajni obrok z nagrajevanjem za uspešno izvedeno učenje. Nagrade je zaradi hitrega dojemanja psa priporočljivo tudi kombinirati. 

»ODPOKLIC«
Odpoklic je najosnovnejši in hkrati eden težjih ukazov, ki ima velik pomen pri interakciji z lastnikom in okolico. Vračanje na ukaz je skorajda najvišji cilj, ki v lastnikovih očeh predstavlja popolnega družinskega sopotnika. Gre za ukaz, ki nam povzroča veliko sivih las, saj je za psa dogajanje v okolici vse prevečkrat bolj mamljivo, kot pa poslušanje gospodarja.

Mnogi dobri vzreditelji že v leglu psičke navajajo na odpoklic. Naloga novega lastnika je, da nadaljuje z vajami, ki bodo v višjih fazah prinesle vidne rezultate. Z odpoklicem začnemo že zelo zgodaj, pri čemer damo mladičku občutek, da je prihod na klic ena najlepših stvari. Njegov prihod pospremimo z navdušenim odobravanjem, z razširjenimi rokami ga sprejmemo k sebi, nagradimo s priboljškom in se z njim poigramo. Vajo sprva izvajamo v zaprtem prostoru brez motenj, kasneje pa jo nadgrajujemo z delom v naravi ter urbanem okolju z vse večjimi motnjami. Iz zaprtih prostorov se počasi selimo v zunanje okolje, kjer vadimo odpoklic na povodcu ter kasneje na dolgem, slednem povodcu, pri čemer lahko psu preusmerjamo pozornost ter mu nežno nakažemo gibanje v pravi smeri. Če je s psom na sprehodu več družinskih članov, si razdelimo priboljške in psa izmenično kličemo k sebi. Gre za vajo, ki jo bo pes dojemal kot zabavno igro. Na sprehodih večkrat pokličemo psa zato, da ga nagradimo. Če ga bomo vedno pripeli in prekinili njegovo raziskovanje okolice, se nam bo začel izogibati ter ignorirati naše klice.

Vaja odpoklica je zelo dolgotrajen, skoraj življenjski proces, ki od nas zahteva veliko vztrajnosti. Za dober odpoklic je ključno, da pes ne pozna možnosti, da na klic ne bi prišel. To pomeni, da moramo poskrbeti, da ga pokličemo takrat, ko vemo, da se bo odzval, oziroma imamo možnost na njegov prihod vplivati z dolgim povodcem.

»BAM – BAM«
Gre za zabaven trik, pri katerem se pes ob lastnikovem znaku vrže na hrbet in pretvarja, da je mrtev. 

• Pri učenju moramo imeti 100% pasjo pozornost.
• Za vajo uporabljamo priboljške in kliker.
• S priboljškom zvabimo psa v ležeči položaj. Pri tem ne uporabljamo ukazov in dotikov. Ko se pes prvič uleže, kliknemo in ga nagradimo. 
• Pes bo kmalu dojel, da mu takšno gibanje prinese slasten priboljšek, zato bo sam ponudil želeno vedenje. 
• Nato ga iz ležečega položaja s priboljškom zvabimo, da se uleže na hrbet. To bomo najlažje dosegli, da priboljšek premikamo mimo njegovih ušes proti tilniku. Če pes hitro dojema stvari, ga lahko prvič sami poležemo na hrbet, pa bo hitro vedel, kaj želimo.
• Vsak naslednji korak k ležanju na hrbtu odobrimo s klikom, pohvalami in priboljški. 
• Ko se bo pes sam ulegal na hrbet, vpeljemo želeno besedo za ukaz, npr. »Bam«, »pok«, »umri«, »igraj mrtvo«, itd.
• Vajo ponavljamo, klikamo in psa nagrajujemo za uspešno izvedbo. 
• Za bolj posrečeno izvedbo poleg besednega ukaza še z rokami nakažemo pištolo in streljanje nanj. 

»PRIŽGI/UGASNI LUČ« (nadgradnja vaje »dotik«)
V prejšnji številki smo opisali, kako psa naučimo, da se na ukaz dotakne želene površine. Osnovo takšnega trika lahko nato uporabimo za kompleksnejše ukaze, kot so prižiganje/ugašanje luči, prižiganje televizorja ali računalnika.

Prižiganje in ugašanje luči

• Pri učenju moramo imeti 100% pasjo pozornost.
• Potrebujemo dve vrsti priboljškov, kliker in ploščat predmet (tablica, lahko tudi barven list)
• Površino, ki jo je pes naučen dotikati s smrčkom, nalepimo na stikalo za luč.
• Psu ukažemo, da se s smrčkom dotakne površine na stikalu. Izvedbi vaje sledita klik in navadni  priboljšek.
• Vajo večkrat ponovimo.
• Ko se psu posreči s smrčkom prižgati/ugasniti luč ga navdušeno pohvalimo in ga nagradimo z boljšim priboljškom (narezana salama ali pašteta).
• Površino na stikalu začnemo zmanjševati, hkrati pa dodajamo nov ukaz, npr. »luč«, »prižgi/ugasni luč«.
• Površino zmanjšujemo do te mere, da jo lahko odstranimo,brez da bi psa to motilo pri izvedbi vaje. 

Namesto učenja s površino, lahko uporabljamo tudi laser, pri čemer psa učimo, da s smrčkom dotika piko, kamor merimo.

PREBERI ŠE:
Pasji triki - prostor, vrti, dotik
Pasji triki - sedi, prepoved, hop, sit pretty
Pasji triki - uporaba klikerja, vaja pozornosti

Pes Pesu Pes 14.

Pozivu k sodelovanju z idejami in vprašanji se je odzvalo že nekaj ljudi. Nekateri so najino pisarjenje pohvalili, drugi pa so se oglasili s konkretnimi vprašanji.

VPRAŠANJE:
Pozdravljena, hvala že vnaprej za pomoč. S partnerjem sva najprej začasno namestila kužiko, dokler ji ne bi našli stalnega doma. Ker smo se vsi trije zaljubili, je ostala pri naju v stalnem domu. Zdaj ima približno eno leto, ob posvojitvi pa je imela okoli 6-7 mesecev. Je mešanka manjše rasti (7kg). Imeli smo ogromno težav, saj se je bala tako hoje ob cesti (zaradi avtomobilov), hitrih gibov... pa smo vse to rešili. Še vedno pa imamo ogromen problem, ker se boji ljudi. Zdaj smo že v tej fazi, da včasih kakšnega tudi ignorira, a če kdo hodi za nami, se prestrašeno obrača, laja in renči nanj. Prav tako so velike težave, ko dobimo obisk, ker se nikakor ne more umiriti, laja, renči, repek je non stop med nogami. Ko pa se navadi, je zelooo ljubeča in crkljiva, a za enkrat žal samo z nama, z mami in še s kom bližnjim. Hvala že vnaprej!


ODGOVOR:
Glede na to, da je psička pri vas šele nekaj mesecev, moramo pohvaliti vaše delo in vztrajnost, saj je napredek včasih veliko počasnejši in kompleksnejši. Opazno je, da se psička privaja na življenje pri vas, vam iz dneva bolj zaupa in je dojemljiva za novosti, ki so zanjo sicer grozljive. 

Težko je opisati točen postopek rehabilitacije, saj je veliko odvisno od intenzitete strahu in njene odzivnosti, ko je prestrašena. Zavedati se moramo, da sta tolažba in božanje v primeru travme le spodbujanje neželjenega vedenja. Ter da se v takšnih situacijah večinoma odločimo za ignoriranje in preusmeritev. 

Strah pred neznanci je ena najtežjih stvari, saj nikoli ne moremo popolnoma nadzirati dogajanja okoli nas in reakcij ljudi. Zato se je v procesu učenja najbolje lotiti dogajanja v obvladljivem prostoru t.j. doma.
Najpomembnejša stvar pri vsakem neželenem vedenju, najsi bo to agresija, pretirana navdušenost ali strah, je psa umiriti. Pod vplivom adrenalina so namreč vsi lastnikovi odzivi odveč. Ker je vaša psička ob prihodu obiskovalcev zelo nemirna, bi zanjo potrebovali miren kotiček, v katerem se počuti varno in je pod nadzorom. Prostor bi bil namenjen temu, da se umiri ob prihodu tujcev. Osebno bi se najverjetneje odločili za pasji boks in ga na sploh toplo priporočamo. 

PRIVAJANJE NA BOKS
Privajanje na boks je daleč od tega, da psa na silo potisnemo vanj in ga zapremo. Vsako neznano situacijo moramo psu predstaviti kot pozitivno. Rehabilitacija pa zato predstavlja še kompleksnejši proces, saj moramo psu s počasnim postopkom nekaj negativnega iz preteklosti predstaviti kot pozitivno. 
Pri učenju moramo biti sproščeni in umirjeni, pripravimo koščke najljubših pasjih priboljškov ter jih nastavimo v boks. Najpomembnejše je, da pes sam pristopi k boksu, ga začne ovohavati, raziskovati. Če se ga boji, se moramo postopka lotiti zelo previdno. Nagraditi in pohvaliti je potrebno vsako, še tako najmanjše, zanimanje za nastavljen objekt. Če je pes vajen delati s klikerjem, mu kliknemo za vsak pogled in kasneje korak v smeri boksa. Ko se pes odloči vstopiti vanj, ne zapiramo vratc, temveč nadaljujemo z nagrajanjem. Želimo namreč doseči, da bo pes sprejel boks kot nekaj pozitivnega in varnega. Sčasoma ga začnemo uporabljati kot posteljo po sprehodu, prostor za krajše dnevne počitke, prostor za žvečenje kosti. Vratca na začetku sicer zapiramo, a zelo hitro bodo lahko odprta, saj si psi kljub mehkemu kavču in postelji presenetljivo velikokrat izberejo ležanje v boksu. Kljub generacijam vzgajanja domačega psa, se v mnogih primerih še vedno pokažejo primarni zametki divje živali, ki se je morala boriti za svoj obstoj – izbor kletke pred mehko posteljo verjetno izhaja iz nuje nadzorovanja, pri čemer je pes z vseh strani zavarovan, nadzoruje pa samo prednji del. 

Če vam ideja o boksu ni všeč, izberite mirno sobo v stanovanju, kjer psička najraje spi oz. kjer se počuti najbolj varno. Delo bo sicer oteženo, saj ne bo pes v istem prostoru, ko bodo prišli gosti. Tako bo celoten proces učenja trajal dlje. 

Nadaljni korak je socializacija z ljudmi. Pred prihodom obiskovalcev zaprite psičko v boks in prosite goste, naj jo ignorirajo skozi ves proces učenja. Ko se gostje posedejo in se psička umiri, odprete vratca boksa. Tako kot pri postopku navajanja nanj, se more psička sama odločiti za nadaljni korak, brez prigovarjanja in spodbujanja.

• Če izstopi in začne ponovno lajati, jo mirno povedite nazaj v boks. Povratek ne pomeni kazni, temveč vračanje v okolje, kjer se počuti varno in mirnejšo, kot okoli neznancev. 
• Če se odloči, da je v boksu varnejša in kljub odprtim vratom ostane skrita, jo tako pustimo. Ko bo dovolj pogumna, četudi veliko obiskov kasneje, bo sama naredila naslednji korak.
• Če pokaže interes do obiskovalcev (lahko je že najmanjši korak v smeri gosta), jo zelo pohvalimo in nagradimo z njej najljubšim priboljškom. Ko bo dovolj pogumna, jo lahko pohvalijo in nagradijo tudi gosti. 

Zavedati se moramo, da je rehabilitacija dolgotrajen proces, ki bo zahteval veliko vaje in vaše vztrajnosti. Vzporedno se bo s postopnim privajanjem na obiskovalce na domu izboljševal tudi njen odziv na mimoidoče ljudi na sprehodu.  

Kot smo že omenili, je učenje na domu lažje, saj imamo popolno kontrolo nad situacijo. Psička bo domači boks sprejela kot svoj varni kotiček, medtem ko takšnega privilegija na sprehodu ne bo. Vlogo »varnega kotička« na sprehodu boste tokrat prevzeli vi. Iz vašega razpoloženja bo črpala podatke o okolju, kar pomeni, da ji morate nuditi mirno in sproščeno energijo. Psi namreč zelo pozorno spremljajo reakcije svojih lastnikov in se glede na njih odzivajo na različne moteče dejavnike. Ko se na sprehodu soočite s situacijami, ki so do sedaj vznemirile vašega psa, bodite sproščeni in odločni; s tem boste del svoje samozavesti prenesli na vašega štirinožnega prijatelja.  

Napisali ste, da psička že ignorira ljudi na sprehodu, kar pomeni, da se prvi pozitivni znaki rehabilitacije že kažejo. Rezultat vašega truda bo z veliko vztrajnosti vedno boljši. Za vsakega mimoidočega, ki ga bo psička ignorirala, jo zelo pohvalite in nagradite; naj ji bo jasno, da je takšno vedenje zelo zaželjeno. Ne vem sicer, kako ste do zdaj vadili srečevanje z neznanci, vsekakor priporočamo vajo s preusmerjanjem pozornosti. Pri vaji uporabimo priboljške. Če ob srečanju z neznancem ostane pozorna na priboljšek, jo pohvalimo in nagradimo s še boljšo hrano (narezana hrenovka, salama). Z veliko vaje bo sama ponujala želeno vedenje in sčasoma ignorirala celotno dogajanje v okolici. Izvajanje vaj je lažje, če se pes dobro odziva na hrano, zato priporočamo tudi vajo »pozornosti«. Gre za vajo, ki odvrača pozornost z motečih dejavnosti na lastnika in je ključnega pomena tako za učenje kot tudi za rehabilitacijo.

Video osnovne pozornosti:


Tudi nervozo, ko tujec hodi za psičko, lahko odučimo s preusmerjanjem pozornosti. Za to bo vsekakor potrebovala več časa, saj nam je vsem v naravi, da se počutimo neugodno ob nenadzorovanem dogajanju za našimi hrbti. Ker se psička že na sploh boji ljudi, je dogajanje v zaledju tako še potencirano. Poleg veliko vaje, bo potrebovala tudi veliko vaše ljubezni in občutka varnosti, saj bo sčasoma pomirjena že zaradi občutka, da ji lastnik krije hrbet. 

Our life is doggy-good.

Pes Pesu Pes 13.

Pozivu k sodelovanju z idejami in vprašanji se je odzvalo že nekaj ljudi. Nekateri so najino pisarjenje pohvalili, drugi pa so se oglasili s konkretnimi vprašanji. 

VPRAŠANJE:
Naša 11-mesečna psička se ob srečanju z drugimi psi razburi, sicer se mi zdi da pozitivno, saj jih hoče spoznati in se z njimi igrati. Zanima me, če ji ob srečanjih z drugim psom, ko pokaže zanimanje, popustim, ko povleče v njegovo smer ali bi jo bilo bolje navaditi, da se najprej umiri, šele nato pristopi do psa?

Predvsem za mlade pse je navdušenje nad drugimi psi razumljivo. V lastnem leglu so se navadili igre z bratci ter sestricami, in če iz ranega otroštva nimajo slabih izkušenj s tujimi psi, bodo srečanja vedno vesela in razigrana. Poleg slabih izkušenj lahko na mladega psa in njegov odnos do mimoidočih vpliva tudi lastnikovo vedenje in reakcija na situacijo.

Najbolje je, da mladega psa že v prvih mesecih naučimo pravilnega srečanja z drugimi psi. Z drugimi besedami povedano, gre za srečanje brez konfliktov. Da to dosežemo mora biti pes umirjen in sproščen, saj nikoli ne vemo, kako bo tuj pes odreagiral. Da bo cel potek srečanja miren, moramo znati razbrati vedenjske znake psov. Ali tuj pes veselo miga z repom, vleče proti našemu, ga želi dominirati, se mu ob srečanju naredi griva, vleče stran, renči? Še bolj očitni znaki se ponavadi pokažejo pri lastniku psa, ki nam gre nasproti. Velikokrat se zna zgoditi, da lastniki tujih psov niso sigurni, kako bo njihov pes reagiral in so negotovi v celotnem procesu. Takšnim primerom se je najbolje izogniti dokler nismo 100% v odziv lastnega psa. Osebno ob srečanju tujih psov vedno raje vprašamo, če je njihov kuža hud in če se lahko povohata.
Pomembno je, da celotno srečanje nadzorujemo in kontroliramo. Mi smo tisti, ki bomo psa odpeljali do drugega psa. Zato se ne smemo pustiti vleči, ampak raje počakajmo, da se psi umirijo in šele potem naredimo prvi korak. Prav tako mi določimo, kdaj lahko naš pes povoha tujega in ga medtem za njegovo mirnost nagradimo s priboljški ali hvalo. Psu ne pustimo, da skače po tujem psu in ga vabi na igro, saj pločniki in sprehajališča niso prostor za igro. Pravzaprav pripetemu psu raje nikoli ne dovolimo, da se igra. Igrali se bodo nekje na travniku ali v kakšnem ograjenem prostoru, ki je namenjen temu in je pod VAŠIM nadzorom.

Prav tako predlagam, da psa ne spuščate s povodca dokler niste prepričani, se bo na vaš klic odzval tudi sredi še tako zabavne igre. Zato raje na začetku uporabljajte sledni povodec, ki se bo vlekel za psom. Zelo uporaben je zato, ker psu s tem ne pustite možnosti, da se na vaš klic ne odziva. Ko ga želite poklicati, primite za povodec (to je nekje 10m dolg povodec, ki ga pes vleče za seboj) in psa pokličite. Če se pes ne odziva ga malo pocukajte (ne vleči s tem povodcem) in počakajte da pride k vam. Nagradite ga VEDNO ko pride k vam. Psu more biti prihod na klic boljši od igre, zato more biti pohvala še toliko boljša in mamljiva.

Slednje lahko redno vadite s svojimi pasjimi prijatelji. Pse pokličite med igro in jih zelo nagradite ter potem zopet spustite nazaj v igro. Psa s tem navadite tudi tega, da vsak vaš klic ne pomeni, da ga boste pripeli na povodec in prekinili zabavno druženje.

Učenje psa je življenjski proces, zato lahko z nagrajevanjem za vsako "mirno srečanje" nadaljujete tudi, ko bo pes odrasel.