Krvavo plačilo za zvestobo

"Veličina in moralni napredek naroda se meri po načinu njegovega odnosa do živali."

(Ghandi)

K toplem mleku in popečenem kruhku se za dobro jutro na okno prikradejo še sončni žarki. Na tleh veselo divjajo kosmatinci, midva pa prebirava sveže novice iz zunanjega sveta, ki se skriva za vhodnimi vrati - tam, kamor si nikoli več ne bi želela stopiti. Prizemljena na tla krvave krutosti.

Število dejanj mučenja živali se je v zadnjih petih letih več kot podvojilo, medtem ko se na področju zakonov za zaščito živali popolnoma nič ne premakne. Kljub vedno večjem številu tovrstnih zločinov, imajo "pametnjakoviči na vrhu" še vedno gluha ušesa za vsa opozorila živaloljubcev. Takšna ignoranca pa brutalne dogodke in neuravnovešene ljudi, ki svojo frustracijo sproščajo nad živalmi, le še spodbuja h krutosti in uči, da se takšna dejanja pravzaprav izplačajo. Morda tudi, da so bolj vredna treh mesecev pogojne kazni kot pa vsakodnevnega opazovanja lajajočega sosedovega psa. 

Sprašujeva se, kakšna mora biti človekova notrina, ko se loti majhne kosmate kepice? Da posluša obupano cviljenje poškodovane živali? Da svoje pomanjkanje notranjega miru išče v nemoči živali? 

Takšni ljudje so brez dvoma umsko poškodovani in v veliki meri nevarni okolici, nepripravljeni življenja z ljudmi in živalmi. Da ne omenjava možnosti tragedije, če se v trenutku slabosti poleg takšnega človeka znajde nebogljen otrok?

PRIMERI V SLOVENIJI

Med brskanjem po člankih sva prebrala ogromno o primerih Obalnega društva proti mučenju živali. Pravijo, da so v preteklosti naleteli na: 

• psa, ki je bil celo življenje privezan na strop, tako da ni znal sesti, 
• psa, ki so ga kastrirali po "stari" metodi, tako da so mu moda zavezali z elastiko, dokler niso tkiva odmrla, 
• gonečo psico, privezano na dve drevesi, da ni mogla sesti, nastavljeno za naskoke samcev,
• krave, ki so do trebuhov stale v lastnih iztrebkih, brez vode, sena, z gnilimi parklji
• mačke, ki jim mučitelji vstavljajo petarde v zadnjične odprtine, da nato še nekaj dni z razparanimi zadki umirajo,
• spomnimo se še gimnazijcev, ki so pobili 40 mačk,
• ogromno primerov do smrti pretepenih živali

Spomnimo se nekaj HUJŠIH SLOVENSKIH PRIMEROV ZADNJIH ČASOV:
Letos je v Krškem potekalo sojenje A. Simonišku, ki je sosedovega psa privezal na avto in ga za seboj vlekel do smrti. Shoda pred sodiščem sva se udeležila tudi midva, več o primeru v Doninem cosmo članku. 

foto: Goran Rovan

Ravno ta teden so člani Obalnega društva proti mučenju živali naleteli na močno sestradanega in dehidriranega psa, ki je verjetno zelo dolgo živel v nedopustnih pogojih. Več v prispevku skupine Pes moj prijatelj. 

foto: Dare Čekeliš

 Nekje lani poleti nas je pretresla grozljiva novica o psu, ki so ga do smrti pojedli klopi. Društvo za zaščito živali ga je ujelo pri zadnjih vzdihljajih, pes je v groznih bolečinah umrl. 

Spomnimo se tudi v Kopru najdenih trupel pasjih mladičev, skritih v gozdu. Nekaj malega tudi v Doninem cosmo članku.

foto: Dare Čekeliš

In na koncu, ko potegneva črto, lahko mirno trdiva, da smo ljudje večje zverine, ki jim ne gre zaupati. Nikoli se ne ve, kdaj boš dobil nož v hrbet, kdaj te bo kdo prizadel. Veš le, da ti bo pes zvest za vedno, kljub vsej hudobiji in bolečinam, ki mu jih boš zadal. 

Pes - naš najboljši prijatelj, a Človek - popolno zlo.


p.s.: o morebitnem mučenju nujno obvestite pristojne organe (v Sloveniji imamo 13 društev proti mučenju živali), če ne gre drugače, pa se z dobljenimi podatki lahko obrnete tudi na najin mail: popasjeblog@gmail.com