Prebudi me močan občutek, kot bi zamujala na sestanek ali pozabila nekaj zelo pomembnega. "Moj pasji materinski čut nuje" potrdi Kara, ki nemirno steče k vratom, da se ji mudi ven. Spustim jih ven, vseh trenutnih pet, nato pa skupaj zaspimo še za nekaj uric.
Kar se mi zdi najbolj zanimivo pri odnosu lastnik-pes, je ravno tisti 6. čut, ki bi ga skozi večletno gojenje lahko celo imenovala "telepatija"? Način sporazumevanja na čisto posebnem nivoju, brez besed, ukazov, samo mimika in energija trenutnega počutja. Daleč od treningov in dresiranje, le enostavno sobivanje s popolnim sporazumevanjem. Na takšni stopni, kjer bi lahko pozabila tudi na sijoče trike, ki jih znajo naši kosmatinci.
Prav zaradi takšne "nadnaravnosti", ki jo zmore tako preprost odnos med dvema bitjema, ki sta si po naravi veliko bližje, kot si ljudje predstavljamo, me množica pogosto razjezi. Včasih celo bolj lastniki psov, kot takšni, ki jih nimajo.
Lastniki bi morali poznati svojega psa, ga vsaj delno razumeti, prepoznavati njegova vedenja ter se temu primerno izobraziti, prilagoditi ali poskusiti stvari odučiti. Lastniki bi morali svojo žival ljubiti, ljubezen in strpnost pa učiti svoje otroke. Bi morali. A nimajo časa. Niti ne toliko, da bi si zapomnili ime svojega psa. Niti, da bi vedeli, da ima njihov pes možgane in zna razmišljati. Kaj šele, da se bi me živali zapomnile? Čudež.
Dragi moji, če si živali ne bi zapomnile stvari, ki se dogajajo okoli njih, danes ne bi imeli toliko zafrustriranih psov, ki so jih do psihičnih zlomov vodili psihično nestabilni lastniki/prodajalci/kupci/itd.
Ni komentarjev:
Objavite komentar