Kako si mi lahko to storil?

Avtor zgodbe: Jim Willis
Prevod: Bobi4ever Team ---> www.bobi4ever.net 

"Z namenom osveščanja ljudi, kakšno odgovornost prinese nakup psa."

Ko sem bila še kužek, sem te zabavala s svojimi vragolijami in te spravljala v smeh. Rekel si mi tvoj otrok in, kljub številu pogrizenih čevljev in nekaj uničenih blazin, sem postala tvoj najboljši prijatelj. Ko sem bila poredna, si zažugal s prstom proti meni in vprašal »Kako si lahko?« - a potem si se omehčal in me pobožal po trebuhu.

Moje hišno vzgajanje je trajalo dlje od pričakovanega, saj si bil zelo zaseden, a skupaj sva se potrudila. Spomnim se noči, ko sem se s smrčkom stiskala k tebi, poslušala sem tvoja zaupna sporočila in skrite sanje, verjela sem, da življenje ne more biti bolj popolno. Šla sva na dolge sprehode in tekanja po parku, vozila sva se z avtom, šla na sladoled (jaz sem dobila samo kornet, ker “sladoled škodi psom”, si rekel), in dolgo sem dremala v soncu, ko sem čakala, da ob koncu dneva prideš domov.

Postopoma si vedno več časa posvečal službi in delovnem uspehu ter iskanju človeške družbe. Potrpežljivo sem te čakala, te tolažila ob razočaranjih, nikoli te nisem grajala zaradi slabih odločitev, ali te pričakala z bučnim veseljem ko si prišel domov ali ko si se zaljubil.

Ona je zdaj tvoja žena in ni ljubiteljica psov – a vseeno sem jo z dobrodošlico sprejela v najin dom, pokazala sem ji naklonjenost in jo ubogala. Bila sem srečna, ker si bil ti srečen. Potem pa so prišli dojenčki in s tabo sem delila vznemirjenje. Bila sem očarana nad njihovo nežno barvo kože, nad njihovim vonjem in tudi sama sem hotela materinsko skrbeti za njih. Le ona in ti sta bila v skrbeh, da jih bom poškodovala, zato sem večino svojega časa preživela izgnana v drugo sobo ali v pasjo košaro. O, kako sem si jih želela ljubiti, a postala sem “ujetnik ljubezni”.

Ko so rastli, sem postala njihova prijateljica. Oprijeli so se mojega kožuha in se dvignili na svoje negotove noge, vtikali so prste v moje oči, raziskovali moja ušesa in me poljubljali po nosu. Rada sem imela vse v zvezi z njimi, njihove dotike – saj je tvoj dotik postal zelo redek – in branila bi jih s svojim življenjem, če bi bilo treba.

Priplazila bi se v njihove postelje in poslušala njihove skrbi in skrite sanje. Skupaj smo čakali zvok tvojega avta na cesti. Včasih, ko so te vprašali ali imaš psa, si iz denarnice izvlekel mojo sliko in jim pripovedoval zgodbe o meni. V zadnjih letih pa samo odgovoriš z “da” in zamenjaš temo pogovora. Iz “tvojega psa” sem se spremenila v “nekega psa” in žal ti je bilo vsakega stroška v zvezi z mano.

 Zdaj se ti odpira nova karierna priložnost v drugem mestu, zato se boste preselili v stanovanje, v katerem niso dovoljeni ljubljenčki. Sprejel si pravilno odločitev za svojo “družino”, a nekoč sem bila jaz tvoja edina družina.

Bila sem navdušena nad vožnjo z avtom, dokler nismo prispeli v zavetišče za živali. Začutila sem vonj po psih in mačkah, vonj po strahu, obupanosti. Izpolnil si papirje in rekel “vem, da boste našli dober dom zanjo”. Skomignili so z rameni in te žalostno pogledali. Oni razumejo, kakšne so možnosti psa ali mačke srednjih let, kljub “papirjem”. Moral si povleči sinove prste z moje ovratnice medtem ko je kričal “Ne, očka! Prosim, ne dovoli jim, da odpeljejo mojega psa!” Skrbelo me je za njega, skrbelo me je, kaj si ga ravnokar za celo življenje naučil o prijateljstvu in predanosti, o ljubezni in odgovornosti ter o spoštovanju. Za slovo si me potrepljal po glavi, izognil si se pogledu v moje oči in vljudno odklonil, da bi vzel mojo ovratnico in povodec s seboj. Imel si rok v službi, in zdaj ga imam tudi jaz.

Ko si odšel, sta dve prijazni gospe rekli, da si verjetno vedel za svojo selitev že pred meseci, pa nisi niti poskusil, da bi mi našel drugi dom. Zmajali sta z glavo in vprašali “Kako si lahko?”

 V zavetišču so do nas pozorni toliko, kolikor jim to dopušča zapolnjen urnik. Seveda nas nahranijo, a apetit sem izgubila že pred dnevi. Na začetku sem vsakič, ko je nekdo šel mimo moje ograde, pritekla v upanju, da si ti - da si se premislil – da so to bile samo grde sanje... ali pa sem upala, da je vsaj nekdo ki mu je mar, kdorkoli ki bi me lahko rešil. Ko sem se zvedela, da se ne morem kosati z razigranostjo srečnih kužkov, ki so neobremenjeni s svojo usodo, sem se umaknila v oddaljen kot in čakala.

Slišala sem njene korake, ko je ob koncu dneva prišla po mene in odtavala sem za njo po hodniku v ločeno sobo. Blaženo tiho sobo. Postavila me je na mizo, me drgnila po ušesih in rekla naj ne skrbim. Moje srce je razbijalo v pričakovanju, istočasno pa sem tudi čutila olajšanje. Ujetnik ljubezni je prišel do konca svojih dni. Glede na mojo naravo, sem bila bolj zaskrbljena zanjo. Breme, ki ga nosi, je težko in to vem, tako kot sem poznala vsako tvoje razpoloženje.

Nežno je zategnila obvezo okrog mojih sprednjih tačk in po licih ji je pritekla solza. Polizala sem njeno dlan na enak način kot sem pred mnogimi leti tolažila tebe. Strokovno je vtaknila votlo iglo v mojo žilo. Občutila sem ubod in mrzla tekočina je začela teči po mojem telesu, zaspano sem se ulegla, jo pogledala v oči in zašepetala “Kako si lahko?”

 Mogoče je razumela mojo pasjo govorico, zato je rekla “Žal mi je”. Objela me je in hitela razlagati, da je njena naloga, da me pospremi v boljši kraj, kjer ne bom prezrta ali zlorabljena ali zapuščena, ali da bi morala sama poskrbeti zase – ljubeč in svetel kraj, ki je popolnoma drugačen od tega zemeljskega prostora. S svojimi zadnjimi drobci energije sem ji s premikanjem repa poskusila povedati, da moj »Kako si lahko?« ni bil namenjen njej. Namenjen je bil tebi, Moj Ljubljeni Gospodar. Vedno bom mislila nate in vedno te bom čakala.

Želim vam, da bi vam vsi v vašem življenju izkazali toliko predanosti.

Opomba avtorja:

Če ste med branjem “Kako si lahko?” imeli solzne oči, kot sem jih imel jaz med pisanjem, je to zato, ker je to zgodba milijonov ljubljenčkov, ki umrejo vsako leto v ameriških in kanadskih zavetiščih za živali. Zgodbo lahko v nekomercialne namene širi kdorkoli, le označena mora biti s pripadajočo oznako avtorske pravice.