Pozivu k sodelovanju z idejami in vprašanji se je odzvalo že nekaj ljudi. Nekateri so
najino pisarjenje pohvalili, drugi pa so se oglasili
s konkretnimi vprašanji.
 |
| Vir:www.dogcentral.info/ |
TAMARA:
1. Mojo Neli sta že spoznala in videla, kako se obnaša do drugih psov. Zanima me, kako bi jo lahko naučila, da se ne bi zagnala v vsakega psa z zobmi (sicer ni še ugriznila, ampak samo opozarja), ampak da bi se normalno povohala, se pustila povohat ali se mogoče celo igrala? To početje mi gre zdaj res že na živce, saj se sama zelo trudim, da bi bila čim bolj v stiku s psi.
2. Drugo vprašanje pa je, ali je pes "naučen", da ima rad ali nerad otroke? Prijateljica ima enoletno hčerko, ki jo je Neli imela zelo rada, zdaj pa ji je začela kazati svoje pravo obnašanje s kazanjem zob (sicer izgleda zelo smešno, ker kaže zobe, obenem jo pa liže), večkrat pa jo je tudi poskusila zagrabiti za čevelj, ni je nikoli stisnila, ker punčka sploh ne reagira, torej je ne boli, niti se ne boji, ampak meni je pa res neprijetno.
Ljudje smo pogosto presenečeni, kako se naši psi odločijo na svoj način spopadati s svetom okoli sebe. Naj bodo reakcije še tako nerazumljive in nepredvidljive, zavedati se moramo, da so zrastle na dosedanjih izkušnjah, na mikro človeških napakah, večinoma ob nepremišljenih odzivih lastnika. Če pod drobnogled vzamemo pasjo preteklost in naše vedenje, lahko pogosto kar sami ugotovimo iz kod izvirajo vedenjski problemi našega psa. Preteklosti sicer ne moremo spremeniti, na srečo pa so psi, ne glede na pasmo in starost, pripravljeni poslušati in se znova naučiti pravilnih pristopov.
1. Odgovora na prvo vprašanje bo verjetno veselih veliko ljudi, saj gre za enega najpogostejših pasjih problemov na svetu. Zaradi pomanjkanja socializacije, tako z ljudmi kot tudi psi, sva imela podoben problem z najino maltežanko Tio. Ozdravljena bivša "pretepačica" je danes popolnoma drug pes, ki ne potrebuje povodca, na sprehodih mirno pozdravi vsakega psa, mimoidoče ljudi pa ignorira. Glavni problem je, da Neli ne mara drugih psov v "svojem prostoru", zato jo je potrebno naučiti, da je bližnji stik z njimi normalen. Izbruh jeze/straha/laježa/agresije je pasja rešitev problema, saj se na ta način drugi od nje odmaknjejo. Naša naloga je, da psa naučimo pravilnega, želenega pristopa.
Kako do takšnega rezultata?
Izbruh neželenega vedenja je potrebno ustaviti še preden se razvije. Ko se pes že zapodi v mimoidočega, ga kreganje, kričanje in cukanje ne bo izučilo. S stresanjem jeze na psa lahko stvari le poslabšamo, zato je naša naloga, da mu pokažemo vedenje, ki ga želimo.
Slednje se najenostavneje izvaja, če imamo psa na dosegu - ob srečanju naj bo naš pes na povodcu. Pozorno spremljamo vedenjske znake, saj je trenutek našega odziva zelo pomemben. Ko je pes na tem, da bo izvedel vedenje, ki se ga želimo znebiti, t.j. napadel/zarenčal/pokazal zobe, moramo takoj preusmeriti njegovo pozornost. Kako preusmeriti pozornost? Večinoma se uporablja priboljšek, glasovna prepoved, npr. ostri "a-a", lahko tudi kretnje, če nič ne zaleže pa dotik. Nato psa nagradimo. Sčasoma bo pes razumel kaj želimo in nam ob srečanju z drugim psom namenil več pozornosti.
Tako kot se ljudje na cesti pozdravljamo, se psi ob srečanju povohajo. Ker je Neli občutljiva na takšne stvari, bi bilo najbolje, da jo ob srečanju s psom primeš v naročje in sama nastaviš psu, da jo povoha po zadku. Nato jo nagradiš, če pa bo poskušala zarenčati, preusmeri njeno pozornost. Slednja vaja je hkrati dobra tudi zato, ker si psa s tem tudi na nek način podrediš.
Podobne metode uporablja veliko pasjih trenerjev, če si si ogledala kakšno epizodo Cesarja Millana, lahko takšen prijem srečaš tudi tam. Seveda ne gre pričakovati, da se bo njeno vedenje spremenilo kar čez noč. Potrebno je veliko vaje in tvojega potrplenja. Najina Tia je potrebovala kar nekaj mesecev. Po vsakem srečanju s psi jo še vedno nagradiva in pohvaliva.
2. Ljubezen do otrok se od psa do psa razlikuje. Večina psov ima tako do mladičev kot tudi do otrok zelo visok prag tolerance, mnogi brez vaje vedo, da se morajo igrati veliko bolj nežno kot z odraslim človekom. Primerov z ugrizom otrok je malo, večinoma se zgodijo zaradi strahu ali bolečine, ki jo otrok po nesreči povzroči psu.
S tvojim opisom pasjega vedenja nisva dobila občutka, da bi bila deklica ogrožena. Prej bi rekla, da jo Neli jemlje kot pasjega mladiča. Liže jo, hkrati pa s prijemom za čevelj kaže nujo po nadzorovanju. Kazanje zob se v tem primeru ne sliši nevarno, lahko pa jo redno opozarjaš, ko ponovi vedenje ter jo pohvališ, ko se lepo vede. Če pa bi kdaj slutila, da se tvoj pes počuti neugodno, pa moraš seveda posredovati.
