PoPasje: Zakaj jim ni mar?

petek, 17. avgust 2012

Zakaj jim ni mar?

Po tem, ko se že tisočkrat vprašaš "Zakaj jim ni mar?" je potrebno narediti korak naprej. Naprej, izven množice prestrašenih, ignorantskih in neumnih gruč. Žalostno je, kako so hkrati sprijaznjeni, malček nevoščljivi in včasih celo agresivni. Še bolj žalostno je, da resnico vedo že mnogo let, pa se raje vztrajno zaletavajo v en in isti zid, namesto, da bi ga obhodili in končno naredili nekaj, kar bi jim dalo težo, vrednost in ime. Kaj je človek brez imena? Kaj je človek brez želje, uspeha in notranjega miru? Kaj je človek brez vrednote?

Smet. Nič drugega.
-----------------------

Po Žaku, Asterixu, Binni, drugih rešenčkih ter najinih začasnikih, nas je pred kratkim pretresla Posavska zgodba, ki poleg žalostne družinske usode, neuravnovešenih ljudi in popolne življenjske bede, zahteva še hudo trplenje domačih živali.

Na slednje nas je opomnila ravno bolehna gospa, okoli katere se odvija šokantna življenjska usoda. V strahu za življenje psa ter domače muce, se je obrnila na Posavsko društvo, saj naj bi se pri hiši družinski prepiri in nejevolja zgrinjali predvsem nad živali. Le-te naj bi že vrsto let trpele, prejemale boleče brce in bile mnogokrat izpostavljene nasilni in vidno agresivni gospejini hčeri.

Pri prvem obisku smo odnesli muco Barbi Angelino, ki se že stiska s svojo lastnico v mehki postelji. Muci majhne rasti so pred kratkim doma pobili mladičke, bila je večkrat pretepena, polomljenih je imela kar nekaj zob, vidno otečen gobček, trpela je za ušesnimi garjami in bolhami. Karakterno je zelo nežna, prijazna in glede na izkušnje z ljudmi, zelo zaupljiva.


Pes Reks je ostal v nezdravem okolju še nekaj časa. Namreč, pri reševanju živali je vedno največji problem namestitev. Manjše pse bi sprejel vsak, medtem ko se večjih otepajo. Na srečo so nam priskočili na pomoč člani društva Animal Angels ter našli družino z ograjenim vrtom, kjer bi kuža lahko pozabil na debelo verigo in pretesno ovratnico.

Po podrobnejšem pregledu na veterini MH so danes ugotovili, da ima kuža zaradi nekvalitetne hrane zelo slabo kožo, prekrit je s trumami bolh, na tačkah ima preležanine, nekaj brazgotin kaže na bivše poškodbe, medtem ko sta rani na ušesih še nezaceljeni. Razen hude zanemarjenosti je 9-letni gospodič kar zdrav in neverjetno prijazen. In sprašujem se, le kako so lahko psi tako navdušeni nad ljudmi po tem, ko so mnogo let privezani v blatu na 2-metersko verigo? Kakšna moč in predanost morata bivati v pasjih glavah, da kljub travmam ne izgubijo zaupanja?


Nežni velikan lahko tako od danes naprej znova zaživi. Pozabiti mora na svoj prihod iz zavetišča v surovo družino, kjer se ga je lastnica naveličala in ga hotela oddati ciganom. Pa na to, da ga je potem prepisala na svojo mamo, češ "pa ti skrbi zanj, če si tako pametna." Pa na mnogo let, ki jih je prečepel pod domačo smreko, na blatnih tleh, privezan na majhno leseno pasjo utico, na težki 2-meterski verigi. Pa na brce, ki jih je prejemal. Pa na sekiro, s katero ga je bojda napadla. Pa na histerično vreščanje in njene zle oči ... Veliko hudega, premalo lepega, kot bi si dobra dušica zaslužila.

Držimo pesti in tačke, da se bo kmalu privadil svojega lepšega, novega življenja.  
Hvala Animal Angelsom za pomoč.




Ni komentarjev:

Priljubljene objave: