PoPasje: Moja pasja misija

ponedeljek, 09. julij 2012

Moja pasja misija

Socializacija je že od prvih tednov po rojstvu za psa ključnega pomena. Z izpostavljanjem različnim zvokom, ljudem, živalim, vonjem, dotikom in stvarem, se pes nauči sprejemati okolico in pravilne reakcije v različnih situacijah. Pomanjkanje le-te v mnogih primerih pomeni strah, agresijo, nenadzorovane izbruhe laježa, tresenja, slinjenja, lulanja, renčanja in mnogih drugih pasjih vedenj, ki jih ne želimo.

Pri reševanju pasjih življenj pred ulico ali celo njihovimi lastniki se mnogokrat srečam s primeri psov, ki ne poznajo človeškega dotika, vožnje v avtomobilu, hoje na povodcu, celo takšnimi, ki ne znajo komunicirati z drugimi psi. Gre torej za "gozdne dečke ali deklice", ki so veliko časa preživeli sami ter so po vsej verjetnosti izgubili upanje v dobre ljudi. In slednje postaja moja t.i. MISIJA - psom hočem povrniti upanje v dobre ljudi. Pokazati jim želim, da je svet lep, da znamo ljubiti, da moramo upati.


Proces popolnega zaupanja je za zlorabljene pse velik zalogaj, zato je potrebno veliko postopnega dela in vztrajnosti. Predvsem pri psih, ki so bili do tedaj izolirani in niso od drugih prevzeli načina vedenja, so postavljeni pred povsem neznani svet. Če malo pogledam na pretekle primere, bi izpostavila mojega preljubega Asterixa, ki je pri dobrem letu starosti prvič videl zunanji svet, ki ga je do tedaj vonjal le iz svoje lesene barake. Prvič je hodil na povodcu, se peljal v avtu, prvič je spoznal pse in se učil, kako pristopiti do njih.

Za uspešno privajanje "tujka" v novem svetu, imam najboljše sodelavce na svetu. Poleg mojega - ženskega lika ter Markovega moškega, se rešenec sooči s tropom naših psov - skupinico različno starih in trmastih karakterjev s kosmatimi repki. Psi so tako za ljudi kot tudi za druge pse najboljši učitelji. Svojim nagonom in vedenju ne pripisujejo novih imen, jih ne mešajo med seboj in ne iščejo kompleksnih povezav, kakor stvari zapletamo ljudje.

Pa se trop ne spravi nad tujka? Ljudje smo preveč umazana bitja, da bi svoje znašanje nad odpadniki v skupini enačili s tako čistimi bitji, kot so psi. Oni nikoli ne zavračajo psa, ker ima drugačno barvo oči, drugačen rep, eno nogo manj ali čudna ušesa. Psi se ne tepejo, ker so hudobni. Ne lajajo, ker so nesramni. In ne grizejo, ker so divji. Pasje slabe plati smo izoblikovali ljudje, je oblikovala družba. Ravno tako, kot je nebogljenega dojenčka spremenila v morilca. Kot je solznega otroka spremenila v vlomilca. In nesigurnega najstnika v posiljevalca.

Vsak trop bo psa sprejel, preučil ter mu določil mesto v hierarhični lestvici. Novinec pa bo spremljal in posnemal vedenje drugih članov. Takšno učenje v pisani druščini je najpomembnejši del uvajanja za psa, ki ni bil deležen zadostne mere socializacije.

In kaj je najlepši del reševanja psov? 
Ko zvečer ležeš v posteljo in se k tebi stisnejo vse kosmate mrcine, se ponoči potihem v tvoj objem prikrade tudi rešenček ter globoko zavzdihne, ko mu z ramen pade največje breme - strah pred ljudmi. 



Ni komentarjev:

Priljubljene objave: